Forenzika

Forenzično preiskovanje pisav se je pričelo že v starem Rimu. Pravzaprav pa se pisava od 3. tisočletja pred našim štetjem, pa do danes, srečuje z isto težavo. Ponarejevalci se trudijo ponarediti pomembne pogodbe, oporoke, ali celo rokopisno napisana literarna dela. Osnovna stališča rimskega prava iz začetka prvega tisočletja našega štetja veljajo še dandanes: vse sporno, je potrebno primerjati z nespornim!

(Koledar Lek Lj)

Pri forenzičnem preiskovanju pisav se ne ukvarjamo z ugotavljamo z ugotavljanjem značajskih lastnosti piscev, ampak z iskanjem istovetnosti. Pri tem imamo običajno na voljo dve vrsti gradiv. Prvo je najbolj kvalitetno, to je nesporno spontano primerjalno gradivo, ki ga je nedvomno pisal znani pisec pred ali po kaznivem ali drugem dejanju, zaradi katerega je to mnenje zahtevano. Druga vrsta gradiv pa je manj kvalitetna, to je ad hoc nesporno vplivano primerjalno gradivo. To je tisto, ki ga osumljenemu nekega kaznivega dejanja narekujemo na sodišču ali v predkazenskem postopku, ko iščemo nespornega pisca spornih zapisov.

Sodni izvedenci za to področje, uporabljamo sodobna optična sredstva, kot so stereomikroskop s tremi vrstami osvetlitve – presvetlitve, IR in UV svetilko. Na ta način odkrivamo morebitne sledi uporabe fizikalnih ali kemijskih sredstev za ponarejanje. Sodno izvedeniško mnenje mora imeti: uvod, opis gradiv, opis metode dela, predstavitev rezultatov, obrazložitev in utemeljitev in zaključek. Običajno so ugotovitve podprte tudi z grafičnim prikazom spornih in nespornih gradiv ter s predstavljenimi istovetnostmi.

O tem veliko pišem v Pravosodnem biltenu, Pravni praksi ter predavam na Pravni fakulteti v Ljubljani.