Stopnje zanesljivosti

Pri izrekanjih o zanesljivosti sodno izvedeniških mnenj, moramo izreči določeno stopnjo zanesljivosti.

Izvedenec uporabljam široko razpredelnico stopenj zanesljivosti, ki je podobna nemški vrednostni lestvici zanesljivosti. Ta omogoča dokaj selektivno ocenjevanje.

Te stopnje so:

  • Absolutna gotovost, da je nekdo pisec nečesa, če je – 100%

Pri forenzičnem preiskovanju pisav običajno te stopnje ne dajemo, ker spada forenzično preiskovanje pisav med naravoslovne znanosti, kjer takšne zanesljivosti ni, razen če bi bil izvedenec sam prisoten pri pisanju nekega pisca.

  • Največja verjetnost (meječa na gotovost), da je nekdo pisec nečesa, če je – 95%
  • Velika verjetnost, da je nekdo pisec nečesa, če je – 75%
  • Verjetnost, da je nekdo pisec nečesa, če je – 50%

To pomeni, da obstaja 50% možnosti, da je nekdo pisec in da obstaja 50%, da ni.

  • »Non liquet« – ni se mogoče odločiti, da je nekdo pisec nečesa, če je oz. ni  – 0%

Sam sem pri ocenjevanju zanesljivosti zelo strog. Tako je, za razliko od mnogih drugih, pri meni stopnja zanesljivosti: največja verjetnost (meječa na gotovost) tudi najvišja. Vedno delujem v smislu latinskega reka: » In dubio pro reo«, da ne bi prišlo do sodne zmote.

Pisava je namreč odraz psihofizičnega stanja vsakokratnega pisca, kar pomeni, da je odvisna od številnih notranjih (endogenih) in zunanjih (eksogenih) okoliščin. Sem spadajo tudi uporaba zdravil, zlasti psiho-farmake, opojnih sredstev, drog, alkohola, starosti, invalidnosti in drugih telesnih okvar, stresa, emocionalnega stanja, pa tudi namere, da se piše drugače. Pisava je zato manj zanesljivo sredstvo identifikacije kot pa prstni odtisi, na katere ne vpliva nobena okoliščina, razen poškodbe kože.